1

SKANDINAVSKE DRŽAVE

Skandinavija je kulturno in zgodovinsko območje v okolici Skandinavskega polotoka, med Severnim morjem na zahodu in Baltskim morjem na vzhodu. Dandanes je Skandinavija skupno ime za Švedsko, Norveško in Dansko; te države druga drugi priznavajo, da so skandinavske. Neformalno se pojem Skandinavije v našem prostoru zamenjuje s pojmom Nordijskih držav, ki ob treh omenjenih vključuje tudi Finsko in Islandijo.

ŠVEDSKA

Kraljevina Švedska (švedsko Konungariket Sverige) je obmorska Nordijska država v Skandinaviji v severni Evropi. Na zahodu meji na Norveško, na severovzhodu na Finsko, na jugozahodu pa ima morsko mejo z Dansko; preostanek meje poteka po Baltskem morju in Kattegatu. Zaradi sorazmerno male poseljenosti je švedska narava znana po svojem miru, velikih gozdovih in hriboviti divjini.

Švedska je največja država na Skandinavskem polotoku. Glavno mesto Švedske je Stockholm. Kljub svoji skoraj otoški legi je najtesneje povezana s preostalimi evropskimi državami. Tudi poskus, da bi od srede 19. stoletja z nevtralnostjo ostala zunaj svetovne politike, ni oviral močnih kulturnih in gospodarskih povezav z Evropo. Še posebno tesne odnose ima z neposrednimi sesedi v severni Evropi. Mejnima državama Norveški in Finski je Švedska podobna v tem, da se razteza v smeri sever- jug da je redko naseljena in da je prebivalstvo neenakomerno porazdeljeno po deželi. Skupna jim je tudi nuja, da se ukvarjajo z življenjskimi razmerami deloma še polnomadsko živečih Laponcev, ki vzrejajo severne jelene. Švedsko povezuje z Dansko in Norveško jezikovna in kulturna sorodnost ter državna preobrazba v parlamentarno monarhijo.

Zgodovina – Švedska je skoraj gotovo dobila ime po ljudstvu Svear, ki je izpričano v srednji Švedski nekako od leta 300. O njegovi kulturi pričajo ostanki svetišč in grobne gomile v Uppsali, kjer je bilo v 5. in 6. stoletju oblastno središče. Svearom se je do 10. stoletja posrečilo spraviti pod svojo oblast severnogermanske Gaute, ki so živeli na območju jezera Vanern, ter otoka Gotland in Oland. Iz te še ne trdne tvorbe, ki so jo zaokrožili okrog leta 1100 in se je imenovala Svea Rike, se je razvila država Sveriga, današnja Švedska.

Narava in pokrajina – Švedska je široka povprečno 300km in se razteza 1.500km daleč od tundre na visokem severu do poleti tople jugozahodne obale. S svojimi obširnimi gozdovi, zasanjanimi jatami otokov, velikimi jezeri in hitro tekočimi gorskimi rekami je dežela pravi raj za ljubitelje narave.

NORVEŠKA

Kraljevina Norveška je obmorska nordijska država zahodno od Švedske na Skandinavskem polotoku. Norveška je zelo raztegnjene oblike in ima obširno razčlenjeno obalo vzdolž Severnega Atlantskega oceana, kjer najdemo slavne norveške fjorde. Poleg Švedske na severovzhodu meji še na Rusijo in Finsko.

Bližnja otočja Svalbard in Jan Mayen so pod norveško suverenostjo in se smatrajo kot del Kraljevine Norveške, medtem ko sta otoka Bouvet v Južnem Atlantskem oceanu in otok Petra I. v Južnem Tihem oceanu le norveški odvisnosti in kot taki ne štejeta za del kraljevine. Norveška zahteva tudi Zemljo kraljice Maud na Antarktiki.

Norveška se razteza od rta Lindesnes na jugu do več kot 1.700 kilometrov zračne črte oddaljenega Nordkappa na severu proti vzhodu. Izredno razčlenjena obala obroblja Norveško morje in gorata notranjost je povprečno komaj kje širša od sto kilometrov, pri Narviku samo šest, pri Oslu pa vendarle 430 kilometrov. Obala meri v zračni črti 2.650 kilometrov, če pa ji prištejemo še fjorde, zalive in ob obali ležeče otoke, se podaljša kar za desetkrat in razkazuje igro narave posebne vrste.

Vikingi so se nekoč odpravljali s te obale osvajat Ameriko, danes pa so te kraje osvojili turisti, tisti, ki občudujejo osupljive čeri in iščejo v tihi globini fjordov prvobitno doživetje narave in ga lahko celo še najdejo.

Narava in pokrajina - Norveška je simfonija, sestavljena iz vode, prakamnin in luči. Čeprav so onstran severnega tečajnika celi meseci brez luči in prekrijejo velikanske snežne gmote pokrajino Finnmark s čudnimi skulpturami, dežela vendarle ne učinkuje mrakobno. Zdi se, da skrivnostno ozračje dolge polarne noči fantastično oživlja blodna igra meseca in zvezd na morski gladini, ledeni gori in snežnem kristalu. Vsa voda je jekleno modra, vsa obrasla tla, od pašnika do gozda, so temno zelena in rjasto rjave tiste pušče, kjer polarni mraz ali višina komajda dovoljujeta obstanek rastlinstvu.

Za igro narave se morajo Norvežani zahvaliti Zalivskemu toku. Brez morskega gretja, ki prihaja iz Karibskega morja, bi bila Norveška pusta in negostoljubna kot sta na primer vzhodna Grenlandija in severna Sibirija. Zaradi izredno gorate pokrajine živi večina Norvežanov na samo 15 kilometrov širokem območju od morja k celini. Norveška mesta so se razvila tam, kjer so razmere primerne za ribolov in trgovino, in so v glavnem majhna; niti prgišče jih nima več kot sto tisoč prebivalcev. Življenje in podoba velikih mest se spreminjata, odkar pred norveško obalo črpajo nafto; naftni boom pušča za seboj bolj ali manj opazno sled. Oslo je prestolnica države, včasih pa so jo imenovali Christiania.

DANSKA

Dansko kraljestvo (krajše le Danska) je najmanjša nordijska država, ki se nahaja v Skandinaviji v severni Evropi na polotoku vzhodno od Baltskega morja in jugozahodno od Severnega morja. Vključuje tudi številne otoke severno od Nemčije, na katero meji tudi po kopnem, in Poljske, poleg teh pa še ozemlja na Grenlandiji in Ferskih otokih, ki so združena pod dansko krono, čeprav uživajo samoupravo.

Med skandinavskimi državami, ki imajo številne kulturne in zgodovinske značilnosti, ima kraljevina Danska posebno mesto. Zaradi naravnega prehoda z evropskega kopnega in Skandinavski polotok je pomemben most med državami srednje in severne Evrope. Hkrati je tudi most med Severnim in Baltskim morjem in s tem med Atlantskim oceanom in Baltskim morjem, ki odpira pot daleč v celinsko zahodno Evropo. Glavno mesto Danske je Kobenhavn. Čeprav je Danska majhna in je vedno imela malo prebivalcev, je občasno središče politične tvorbe, ki je segala od Nordkapa do Elbe, od Grenlandije do Estonije in je vrh tega imela kot kolonialna država trgovska oporišča na Karibskem otočju, v zahodni Afriki in Indiji.

Narava in gospodarstvo – Dansko, ki ima okoli 470 večjih in manjših otokov in neštete polotoke, kar najtesneje obdaja morje; noben kraj v deželi ni oddaljen od obale več kot 50 km. Danska ni dežela velikih naravnih znamenitosti, nima osupljivih vršacev in neskončnih planjav. Čar danske krajine je v skladnem sožitju ljudi in zemlje, kulture in zgodovine- Danska je dežela mehkih prehodov, njena mnogostranska lepota je tiho pesniška, pa tudi krepko obarvana. Danska- to so bela obrežja zahodne Jutlandije, odsekane kredne skale nad morjem na Monu, skrbno urejene kmetije sredi dobro obdelanih polj, razkošne renesančne graščine in gosposki dvorci iz časov stanovske družbe, od daleč vidni obrisi belo popleskanih cerkva s stopničastimi zatrepi, krepka barvitost sanjavih mestec in slikovitih ribiških vasi in ne nazadnje očarljivi Kobenhavn, največje mesto v severni Evropi.

Pokrajina – Danske pokrajine so večinoma oblikovale ledene dobe, ko je v pleistocenu poledenitev večkrat segla iz Skandinavije daleč na jug. Za umikajočim se ledom so ostali velikanski ledeniški nanosi, ki pokrivajo jutlandsko in otoško kamnito podlago iz vodoravnih plasti apnenca. Predledenodobna podlaga je vidna le na nekaj krajih, predvsem na oddaljenem otoku Bornholmu, v Limfjordu in v krednem skalovju na Monu. Ledeniške nanose sestavljajo večinoma kamnine, ki izvirajo iz severne Skandinavije, kjer so ledeniki nastajali. Polzeči led je krušil kamenje od podlage in ga nato na dolgi poti bolj ali manj na drobno zdrobil; ko se je led nazadnje stalil, so ostale talne, robne in čelne morene. Ledeniki mlajših ledenih dob so pogosto zravnali ali močno preoblikovali sledove prejšnjih ledenikov. Ledena gmota zadnje poledenitve je segla le še do sredine Jutlandije. Na danskem ozemlju se je zadnji led stalil pred okoli 12000 leti. Zelo razčlenjena obala je nastala šele z dviganjem morske gladine, ki je sledilo taljenju ledu. V lijakastih zalivih in prelivih Baltskega morja je mogoče prepoznati oblikovanost potopljenih pokrajin. Drugačna pa je podoba na zahodni jutlandski obali, ki je izpostavljena plimovanju in viharnim valovom severnega morja. Na njej ni zavarovanih zalivov in večinoma- razen na majhnem območju pribrežnih plivin in naplavin nižin na jugu- prevladuje zravnana obala s sipinami, plitvimi obrežnimi jezeri in obsežnimi peščinami. Zaradi zahodnih vetrov je na zahodni obali podnebje zelo ostro. Na vzhodu in na otokih postopoma slabi vpliv Atlantskega oceana, vetrovi niso tako močni in padavin je manj, povečuje pa se vpliv celinskega podnebja.

Čeprav ne spada k skandinavskim državam je zaradi poti dodana tudi FINSKA.

FINSKA

Republika Finska (finsko: Suomi, švedsko: Finland) je obmorska Nordijska država, ki na jugozahodu meji na Baltsko morje, na jugovzhodu na Finski zaliv, na zahodu na Botniški zaliv. Po kopnem Finska na zahodu meji na Švedsko, na severu na Norveško, ter na vzhodu na Rusijo (morska meja z Estonijo). Otoki Åland v Baltskem morju so pod finsko suverenostjo, vendar uživajo znatno samoupravo.

Finska sodi v skupino 13 držav evroobmočja, ki so leta 2002 svoje nacionalne valute zamenjale za evro. Nacionalna valuta države je bila do tedaj finska marka. Danska in Švedska sta članici Evropske unije, vendar ohranjata svoji nacionalni valuti, danska krona in švedsko krono.

˝Dežela tisočerih jezer˝ - tako označujejo Finsko s pretirano skromnostjo, saj jih je v resnici blizu 55000. Dolga stoletja sta na razvoj Finske odločilno vplivali močni sosednji državi, Švedska in pozneje Rusija. Kljub temu se je Fincem, ki se po jeziku in kulturi opazno razlikujejo od germanskih in slovanskih narodov, posrečilo obvarovati narodno samobitnost. Zdaj ima Finska dobre odnose z Rusijo ter tesne kulturne in gospodarske vezi s skandinavskimi sosedami in srednjo Evropo. To ji omogoča, da nastopa kot nevtralna posrednice med Vzhodom in Zahodom. Izbira finske prestolnice Helsinki za prizorišče Konference za varnost in sodelovanje v Evropi je še močno poudarila pomembno vlogo Finske v skupnosti narodov. Finsko prebivalstvo si je v 19. stoletju pridobivalo v notranjih razmerah vedno več pravic soodločanja in hkrati se je krepila narodna zavest, ki se je opirala na lastni jezik, kulturo in zgodovino Fincev.

Narava in dežela – Finska je dežela prehodov, v njeni naravi ni nenadnih sprememb in večjih višin. Dve tretjini polagoma proti severozahodu dvigajoče se, večinoma z gozdovi porasle dežele ne dosega 200 metrov nadmorske višine. Samo na skrajnem severozahodu sega na Finsko del Skandinavskega gorovja in v njem je tudi 1324 metrov visoki vrh Haltiatunturi. Finska, ozemlje na prehodu z ruskih ravnin na Skandinavski polotok, je po geološki zgradbi del Baltskega ščita. V več milijonih let so naravne sile večinoma iz metamorfnih kamnin sestavljeno gorovje močno razjedle, razdrobile, znižale in uravnale.

Glavne značilnosti držav

DRŽAVA	AVTO OZN.	POVRŠINA V 1000 km²	PREBIVALSTVO V MILIJONIH	GOSTOTA PREB. NA km²	GLAVNO MESTO
Švedska	S	449	9.1	20	Stockholm
Norveška	N	323	4.6	14	Oslo
Danska	DK	43	5.4	125	Kobenhavn
Finska	FIN	338	5.2	17	Helsinki

Rev. mar 2007 Vir: SEVERNA EVROPA, Avtorica: Ana Štefe